Ana: Trenutno skoraj zmrzujem v ateljeju. Vsak dan moram samo sebe zbrcat, da se odpravim tja ter da potem zlagam skupaj novo slikanico otroških pesmi Tatjane Pregl Kobe.

Barbara: Čeprav mrzel, imaš vseeno svoj košček zase. Kjer lahko ustvarjaš, kakor bi Virgina Woolf to komentirala, imaš svojo “lastno sobo”?

Ana: Imam, zahvaljujoč svojemu očetu imam svoj prostor, kjer lahko delam. Seveda pa je ta prostor prijetnejši poleti, kot pa pozimi.

Barbara: Tvoja starša sta oba umetnika, te je to kako posebej zaznamovalo že v otroštvu?

Ana:  Veliko in zelo zgodaj smo hodili v galerije. To je bil del mojega otroštva, najbrž so me teisprehodi po galerijah in muzejih tako zgodaj res zaznamovali, predvsem pa so mi bili všeč.

Barbara: Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Ana: Sprehajanje po Guggenheimu in Kandynski. Zelo so me prevzeli njegovi krogi in hiša v kateri je živel s Franz Marcom. V Berlinu  pa Hamburger Bahnhof.

Barbara: Kakšni spomini te še vežejejo na Berlin?

Ana:  V Berlinu sem bila na podiplomskem študiju in tedaj sta me najbolj prevzela Kreuzberg in Prenzlauerberg, kjer so prostori za razstave sodobnih umetnikov , galerije.

Barbara: Zelo velik vpliv na tvoje ustvarjanje ima tudi New York, saj si tam preživela kar nekaj časa?

Ana: Da, zlasti je vplivalo na moje ustvarjanje bivanje v New Yorku leta 1997. Prehodila in obdelala sem vse galerije, od Chelsea do Soha. Pravzaprav sem prav v Sohu dobila navdih, da bi delala kolaže. Pred sabo sem tedaj imela diplomo in odločila sem se, da bom ustvarila slikanico Prisluhni školjki. Poleg tega sem se zelo navdušila nad popartisti, zlasti nad Andyjem Warholom, Royem Lichtensteinom, tudi nad Jeffom Koonsom.

Barbara: Od tu vsa ta pisanost v tvojem izrazu, vse te barve?

Ana: Zelo rada se igram z barvami in delam raznobarvne kompozicije, saj se mi zdijo barve zelo optimistične.

Barbara: Uporabljaš raznorazne izrezke, barvite vzorce. Kje pa dobiš vse  te vzorčaste papirje, materiale?

Ana: Vsakič, ko gre kdo v New York, ga prosim, naj mi kupi papirje in barvne vzorce v trgovini Strand.

Barbara: Ko dobiš določeno knjigo, kako se spoprimeš z ilustracijo, si prej narediš določen načrt?

Ana: Ideje nabiram sproti, ko prebiram zgodbe, pesmi. Ko že delam, se mi vedno odpirajo nova poglavja, nove ideje, kako in kaj bi delala.

Barbara:  Se je tvoj pogled na umetnost spremenil z rojstvom hčerke?

Ana: Več sem začela ustvarjat za otroke, vse slikanice, ki sem jih izdala v zadnjih letih so otroške in v njih so celo Klarini prispevki.

Barbara: Se z ilustracijami da preživeti?

Ana:  Moje ilustracije so zelo neklasične in zato netržne. Preživeti od njih ne morem, kar me seveda omejuje. Kar naprej moram iskati še druge vire zaslužka. Učim tudi grafično oblikovanje na srednji šoli za oblikovanje.

Barbara: Zanimivo se mi zdi, da je vsaj v slovenski literaturi tako zelo cenjena klasična ilustracija, ne glede na to, da je sodobna umetnost v koraku s sodobno umetnostjo v svetu. V ilustraciji tega ni. Kako ljudje sprejemajo tvoje ilustracije?

Ana: Nekateri zelo dobro, nekaterim pa to sploh ni všeč. Velika večina še vedno prisega na klasično ilustracijo, čeprav se tudi to počasi spreminja, zlasti z Lilo Prap, ki je zelo priljubljena in uspešna.

Barbara: Kakšen se ti zdi slovenski umetniški prostor?

Ana: Pogrešam odprtost, kakršno sem srečala v Ameriki. In ne samo v umetnosti, na vsakem koraku. Pogrešam galerije ter malo več prijaznih ljudi.

Barbara: Kakšne so tvoje želje?

Ana: Da  bi spet slikala sama zase in da bi sama napisala knjigo in jo tudi ilustrirala.

Barbara: S kiparko Urško Toman sta  na Ljubljanskem gradu in v Vodnikovi domačiji postavili zelo zanimivo razstavo ´Igrivost domišljije´. Pripravljata še kakšen projekt v prihodnje?

Ana: Ja, spet se bova poigrali z igrivo domišljijo, tokrat v galeriji Alkatraz.  Ω